Medtem ko se Bruselj sooča s političnimi spremembami in nastopom nove Evropske komisije, se ena ključna politika – določanje cene ogljika – premalo izpostavlja. Ta ukrep, ki je bistven za dosego podnebnih ciljev EU, temelji predvsem na Evropskem sistemu trgovanja z emisijami (ETS), katerega namen je do leta 2050 doseči ogljično nevtralnost.
ETS določa ceno emisij in s tem spodbuja zmanjšanje izpustov v industrijah, kot so proizvodnja elektrike, toplotna energija, industrijska proizvodnja in pomorski promet. Cilj je do leta 2030 zmanjšati emisije za 62 % glede na ravni iz leta 2005, a cena ogljika bo morala še naprej rasti, da bodo ti cilji dosegljivi.
Zmanjševanje dovoljenj za emisije postaja vse bolj strogo, kar bo v prihodnosti povzročilo pomanjkanje teh dovoljenj in posledično dvig cen. Poleg tega je bil uveden nov sistem ETS2, ki pokriva sektorje, kot so goriva za stavbe in cestni promet.
Čeprav je določanje cene ogljika tehnično zapleteno, so posledice globoke. V preteklih dveh letih je visoka cena ogljika močno vplivala na energetske cene in industrijsko proizvodnjo, prihodnje zniževanje dovoljenj pa bi lahko povzročilo še večje motnje. Evropski mehanizem za prilagoditev na mejah (CBAM) sicer naslavlja tveganje selitve industrij v države z nižjimi okoljskimi standardi, vendar pa morda ne bo v celoti preprečil tega pojava.
Evropske institucije se zavedajo prihajajočih gospodarskih in socialnih sprememb, vendar se zdi, da se izogibajo soočanju s širšimi posledicami. Brez bolj odločnih ukrepov na področju določanja cene ogljika bi lahko socialne posledice tranzicije močno vplivale na prihodnje politično vodstvo EU.
Vir: Is carbon pricing becoming taboo? – Euractiv
Ekipa Aldagas.
